Domišljijski spis

Špela Vuzem: Strašen strah je vstopil v razred

Nekega dne, pri pouku slovenščine, smo bili tiho, ker nam je učiteljica brala zgodbo Strašen strah. Nenadoma je nekaj zaropotalo, zelo smo se prestrašili. Nato so se počasi začela odpirati vrata, v razred je nekaj vstopilo. Zakričali smo: “Strah!!!!” Pred tablo je plesal, bilo je smešno in smo se režali, tudi mi smo začeli plesati. Zabavali smo se do konca pouka. Ko se je pouk končal, nas je tako prestrašil, da smo zbežali domov.Na srečo ni šel za nami, ampak je še pošteno prestrašil učence podaljšanega bivanja, da so zbežali iz razreda in kričali: “Strah!!!!” Tekel je za njimi, otroci so drveli, kolikor so jih nesle noge. Zbežali so do prve, druge in tretje hiše, vendar jim nikjer niso odprli vrat, kajti tudi ljudje so se bali. Otroci so se ustavili in se predali. Strah jih je ulovil in odvlekel k sebi, kjer jih je… Nadaljuj z branjem →

Tamara Lovrenčič: Skrivnostni ključ

Ime mi je Tamara, moji prijateljici pa Lilija. Sva skrivnostni detektivki. Preživljava razne pustolovščine. Najraje pomagava ljudem, ki naju večkrat spravljajo v smeh. Recimo: petletna deklica, ki je izgubila razcefrano punčko, ki je bila pod posteljo, ali pa osemletni deček, ki je iskal svoje starše, ki so bili v kleti, ali pa zelo stara babica, ki je iskala svoji palčki za pletenje šalov, ki jih je imela pred nosom. Opravljava razne nevarne primere, kot so razne tatvine, umori in opravka z raznimi kriminalci. Pri najinem delu morava biti zelo previdni. Nekega dne sva se odpravili na sprehod skozi strašljiv gozd. Ko sva šli po potki, nama je postalo žal. Mimo naju so leteli veliki netopirji. Zagledali pa sva tudi veliko umazano lobanjo. V njej je bilo zagotovo 100 pajkov, lahko pa tudi rečem 1000! Hoteli sva steči nazaj, ampak nazaj sta bili dve potki. Nisva… Nadaljuj z branjem →

Jan Dolšak: Moj čudežni pisalni strojček

Moj čudežni pisalni strojček je znal stvari narediti resnične. Napisal sem sendvič in že se je pojavil pred mano. Hotel sem dobiti kolo, ampak na žalost strojček mi delal koles. Razmišljal sem, kako bi dobil kolo. Potem se mi je posvetilo, da bi lahko s strojčkom prodajal hrano. Potem sem prodajal hrano. Prodajal sem jo več tednov in končno sem imel dovolj denarja. Potem sem si šel kupit kolo. Bil sem zelo vesel. Ko sem prišel domov, sta me mama in ata vprašala, od kod sem dobil kolo. Rekel sem jima, da sem ga našel,  ker jima nisem hotel povedati, da imamo čudežni pisalni strojček. Mama in ata sta mi pustila obdržati kolo.Potem sta odšla v hišo, jaz pa sem bil zelo srečen, ker sem si s strojčkom kupil kolo.

Nika Horvat: Prebivalec Čenčarije

Pred davnimi časi so v neki vasi, ki se je imenovala Čenčarija, živeli ljudje, ki so hodili po tržnicah in kupovali različne stvari. Nekoč je eden izmed fantov kupil knjigo. Ta knjiga ni bila navadna knjiga, temveč posebna in dragocena. Fantič je odprl to knjigo in zasvetilo se je. Vedno, ko jo je odprl, je za pet minut izginil v knjigo, ampak samo enkrat na dan. V tisti knjigi je postal bojevnik, ki se je bojeval z zmaji, nasprotniki in kačami. Nekega dne je šel do kralja. Kralj mu je rekel, da si mora izbrati enega od zmajev. Povezal se bo z njim tako, da bo lase dal v njegova ušesa. Ko se je vrnil domov, je skril knjigo in mami rekel, da je bral neko knjigo o gasilcih. A skrivnostna knjiga je ostala njegova najljubša knjiga.

Anamarija Lajh: Dezela z z

Leta 1998 sem odkrila deželo, pravzaprav dezelo z z. Odkrila sem jo podobno, kot je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Z majhno ladjico sem plula po morju in kar naenkrat me je morje pripeljalo na nek neznani otok. Tam sem tudi prespala, saj sem bila zelo utrujena. A kmalu sem ugotovila, da na otoku nisem sama … proti meni so začeli prihajati razni čudni zvoki. Bili so mi čedalje bolj blizu, hotela sem se skriti, vendar nisem vedela kam. Tedaj pa je nekdo potrkal. Z majhnimi, drobnimi koraki sem šla pogledat, kdo je. Vendar zunaj ni bilo nikogar, obrnila sem se in zakričala. Pred sabo sem zagledala ljudi. Čeprav so mi bili zelo podobni, sem se jih na smrt prestrašila. Kalu smo se spoprijateljili. A ugotovila sem, da so le malce drugačni, niso poznali črke z, tako, da so besede žaba, žoga, življenje itd., postale zaba,… Nadaljuj z branjem →

Doroteja Kolenko: Starši na prodaj

Že spet ta tečna starša. Ko pridem iz šole, ju najdem na kavču in še lačna sem, pa kosila ni. Katastrofa. In ko dam torbo v kot, mi rečeta, naj grem naredim domačo nalogo, in če je nimam, se moram učiti. Še k prijateljici ne smem. Zvečer, ko pa grem spat, pa mi ne zaželita lepega spanca. In zdaj zvečer v postelji razmišljam, kako bi bilo, če bi imela starša za robota. To je krasna ideja, sem si rekla. Ta robot bi se igral z mano, pospravljal sobo, namesto mene bi delal domačo nalogo in še mnogo več. In ta robot bi poslal prave starše v šolo, da bi videla, kako je. In ko bosta prišla iz šole, si bosta morala najprej narediti domačo nalogo. In še to med prostim časom nič televizije ali računalnika. Učiti, nič drugegaa. In zjutraj sem sklenila, da bom odšla… Nadaljuj z branjem →

Alen Cvetko: Ravnatelj med velikani

Nekega dne, ko sem bil v šoli, sem razbil okno. Učiteljica mi je rekla, da moram k ravnatelju. Ko sem stal pred vrati, sem razmišljal, kaj bi rekel, da me ne bi ravnatelj preveč kregal. Potrkal sem in vstopil. Vprašal me je, kaj je, in sem mu rekel, da sem razbil okno. Tedaj pa se je tako razjezil, da se mu je glava obarvala v rdečo barvo. Začel je vpiti. Ampak pri vsaki besedi, ki jo je rekel, se je pomanjšal za 1cm, tako, da je ostal velik le 3cm. Glas pa je imel, kakor da bi požrl helij. Prijel sem ga in ga dal v svoj žep ter odšel nazaj v razred. Ko se je ura končala, sem ga pokazal sošolcem. Vprašal sem se, kaj bi naredil z njim. Sošolci so mi dajali ideje in to smo tudi naredili. Namakali smo ga v WC… Nadaljuj z branjem →

Eva Kuhar: Mini učiteljica

Zjutraj sem prišla v razred. Vsi so nekaj govorili, ampak nisem vedela, za kaj gre. Nato so mi le povedali o učiteljici, ki je bila v razredu, vendar je nisem videla, ker je bila majhna kot pritlikavec. Luka se je domislil, da bi učiteljico klicali kar mini učiteljica. To se nam je zdelo smešno, zato se nam je zdelo še toliko bolj popolno ime. Ker je bila učiteljica zelo majhna, je tudi govorila zelo po tiho. Žiga je sicer imel idejo, da bi učiteljici izdelali mikrofon, vendar ni bilo potrebe. Ravno nasprotno … Nato so se Doroteji in Sandri pojavila vprašanja: »Kako, zakaj je postala naša učiteljica mini učiteljica«. Vendar prenaporno je bilo razmišljati o tem, ko se nam ni treba NIČ učiti! Cel dan lahko v miru lenarimo brez pomisleka na šolo. Vsi smo si v razred prinesli vsak svoj ležalnik (tudi učiteljica) pripravljeni… Nadaljuj z branjem →

Pia Majerič: Jaz butalska pamet

Bila je jesen in tudi me, še tako majhne miši, smo slišale za Butale, mesto, kjer imajo najboljši sir. V mestu, kjer prebivam, kakšnih sto mišokorakov za Butalami,pa je bil živ dolgčas. Pa je ta dan v našo krčmo naneslo prav Butalce. Le tisti krat je krčmar lovil miši po kleti. Mu je ena ušla, je skočil k drugi, mu je ta ušla in hop! – me je zgrabil in vtaknil v votel sod ter ga zamašil. Kasneje je nekaj cingljalo in sod se je odprl in od prvi priliki sem skočila ven in se zaletela v brke nekemu možakarju, nato pa stekla v prvo največjo hišo. Ko sem se zatekla na veliki stol, so me nek Malouhonožec, Vinkodajsa in Mokrohlačec povpraševali, kakšna bo lani letina, ali bo ravnatelj Butošole postavil redkord in preskočil Butalsko sredi cestno svetilko,…Odgovorila sem jim v miščini : mi, mi,… Nadaljuj z branjem →

Pia Majerič: Če bi imela butalskega učitelja

Jasnega jesenskega dne so v naši šoli razglasili, da dobimo novega učitelja, ki bo poučeval 5. razred. Toda to ni bil navaden učitelj, temveč butalski učitelj. V ponedeljek je stopil v razred, oblečen v kratko majico in dolge živordeče hlače. Na majici pa je imel napisano svoje ime: Uhlogladec. Brez da bi pozdravil ali nas vsaj pogledal, je na tablo pritrdil nova pravila, ki jih bomo morali upoštevati. Končno je spregovoril in nam jih glasno, da so se tresle vse klopi, prebral: “Najstrožje prepovedano je delati domače naloge, pohvaljen si ob slabih ocenah, če kaj ušpičiš, si nagrajen in to tako, da lahko učitelja ves odmor masiraš po ramenih.«(Kar je bilo seveda všeč le njemu.) Že takoj naslednjo uro, ko smo imeli na urniku butomatiko, smo pisali test, ki je bil nenapovedan. Na testu so bili napisani vsi dogovori, sami pa smo morali napisati vprašanja.… Nadaljuj z branjem →

© 2014 www.mladi-literat.si. Vse pravice so zaščitene.